Drago Jančar (1948) se je rodil v Mariboru. Študiral je pravo, nato delal kot novinar, po preselitvi v Ljubljano pa kot filmski dramaturg in urednik v založbi. Sodeloval je pri ustanovitvi Nove revije, osrednjega glasila slovenskih družbenokritičnih intelektualcev, in postal eden izmed njenih urednikov in osrednjih sodelavcev. Od leta 1987 do leta 1991 se je kot predsednik Slovenskega centra PEN zavzemal za demokratizacijo Slovenije in Jugoslavije do končnega preloma z enopartijskim režimom. Pri pisanju se posveča predvsem romanom in novelam. Napisal je tudi številne drame, ki so jih uprizorili v številnih slovenskih in evropskih gledališčih. V devetdesetih letih je pisal mednarodno odmevno esejistiko o evropskih kulturnih in političnih vprašanjih. Pozneje se je posvetil izključno prozi, tako da je letos izšel že njegov dvanajsti roman. Tematsko so v ospredju bivanjska vprašanja človeka, ki ga na eni strani obvladujejo nenadzorljivi in nerazumljivi mehanizmi zgodovine, na drugi pa njegova lastna zaznamovanost. Nekateri ga označujejo kot »seizmologa kaotične zgodovine«. A v središču njegovega pisanja je vendarle valovanje življenja in prepletanje človeških usod. Njegove knjige so prevedli v 33 jezikov. Za svoja dela je prejel mnoga najvidnejša slovenska in mednarodna priznanja, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Herderjevo nagrado za književnost, francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo in nagrado Jeana Améryja za esejistiko. Kar štirikrat je prejel nagrado kresnik za najboljši roman leta. Za svoj opus je leta 2020 prejel avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost.