Pisateljica Mojca Kumerdej (1964) je rojena v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti končala študij filozofije in sociologije kulture. Dogajanje v njeni literaturi je postavljeno v različne družbene kontekste in časovnosti, vodilne teme pa so razmerje med posameznikom in kolektivom, ujetost v dialektiko želje in užitka ter raznovrstne oblike nasilja na individualni in sistemski ravni, ki so upovedane s kritično ostrino in mestoma z ironijo. Za svoja dela je bila večkrat nagrajena, med drugim je za roman Kronosova žetev (Beletrina, 2016), ki je postavljen v obdobje protireformacije, prejela nagrado Prešernovega sklada in nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov kritiško sito, za zbirko kratke proze Gluha soba (Goga, 2022) Cankarjevo nagrado za najboljšo knjigo minulega leta, za srbski prevod kratkoprozne zbirke Temna snov (Tamna materija, Geopoetika, 2015) nagrado Kočićevo pero, za zgodbo Pod gladino pa kristal vilenice. Njena literatura je prevedena v več jezikov in je vključena v domače ter tuje zbirke in antologije. Med drugim sta pri založbi Wallstein Verlag izšla nemška prevoda Kronosove žetve (Chronos erntet, 2019) in antologija njene kratke proze (Unter die Oberfläche, 2023). Kot samostojna pisateljica in publicistka piše tudi o umetnosti, znanosti in kulturi, kot dramaturginja pa je sodelovala v gledaliških in plesnih predstavah.